Japonska legenda mazda MX 5 1,6 Twin – romantika med avtomobili

Napisal ap,dne 05.11.2003 :: TEST



   

   

   

   

   

   

   

   

   
Več slik ...

Predstavili so jo leta 1989. V Ameriki se je pričela prodajati pod imenom Miata. Pri nas pa so v tistem času na cestah kraljevali yugeci, stoenke, lade, fički, katrce… Takšnega avtomobila ni bilo ravno pogosto za videti. Prav dobro spomnim, da si je v Ameriki, v zelo kratkem času priborila naziv najbolj sexy avtomobila – gledano skozi ženske oči. In to ni kar tako, saj imajo v Ameriki prav hude mrcine, ki prepričajo z dimenzijami in grmenjem velikolitražnih motorjev. Ampak MX 5 je drugačna. Njena moč ni v bohotnih dimenzijah ali orjaški prostornini osem-valjnega motorja. Ne, MX 5 ima drugačne čare s katerimi osvoji. In to stori prav zares!

V moje roke je prišla bolj po naključju, kot namenoma. Čeprav, priznam, želel sem si jo peljati že od nekdaj. Tokrat pa je bila le zamenjava za drug avtomobil, ki je bil na vrsti za preizkus. Bili so zgodnji jesenski in še prav prijetno topli dnevi. Stala je tam na parkirišču, nekako drobcena in nebogljena med večjimi primerki štirikolesnih stvaritev. Bil je potreben le bežen pogled in oko je zaznalo nežno zaobljene in valovite linije, ki izdajajo poteze klasičnih cestnih lepotcev. Pomislil bi, da ima korenine v Angliji pri Triumphu, MG-ju ali podobnih. Pa ni tako. MX5 je eden redkih, hm, zelo redkih vzhodnih roadsterjev. Njeno poreklo ji že od nekdaj ne kazi ugleda. Kvečjemu si lahko mislimo, da bolj poredko pristane v servisni delavnici. Pa še cena deluje za tovrstne avtomobile razumljiva, če ne celo ugodna – slabega 5 in pol milijona. Blago srebrno-zelena barva je bila kombinirana s zamolklo temno modro platneno streho. Sliši se nenavadna kombinacija, a v resnici izpade posrečeno. Oči so občudujoče božale lepe karoserijske oblike in pristale na kolesih. Lepa platišča! Morda bi se prileglo nekoliko manj prostora pod blatniki, sicer pa – lep avto v celoti! Nekako nisem pomislil, da je tako zelo majhen. V dolžino meri 2 in pol centimetra manj kot 4 metre. Golf je proti njej že prav velik! Joj, pa sem pričel svojih 183 cm zlagati za volan. Prešine me misel: «Stoj! Danes je še lep in sončen dan, kmalu pa napovedujejo dež – streho dol!« V nekaj potezah (obrniti senčnika, odpeti varovalo in potegniti streho proti zadku) je bila klasična mehanska streha zložena. Le še ponjavo sem napel preko nje in že je stala pred mano v novi podobi. Še lepša, kot s pokrito streho! Ponovno sem se skobacal v voznikov sedež, ga potisnil v skrajno lego in začel iskati ročice za nastavljanje višine… Kmalu sem obupano ugotovil, da je to namensko nekoliko (za današnjo z vsem mogočimi in nepotrebnimi dodatki zasičeno avtomobilsko dobo) »oskubljen« avtomobil. Oprostite ne najbolj lepemu izrazu! Pa sem se podal v razsikovanje okolice lepega, tri-krakega, usnjenega Nardijevega volana. Nikjer ročice za nastavljanje višine ali vzdolžnega pomika!? Ne, tudi to sem, nekako podzavestno vajen prevzemanja testnih avtomobilov, zaman iskal. Opustil sem namero po finih nastavitvah in se namestil v lepo oblikovan in dobro obrobljen sedež, ki je obljubljal, da me bo tudi v ovinkih obdržal na svojem mestu. Modro blago v katero je bil odet se je skladalo z barvo strehe in delom volanskega obroča v modrem usnju. Premišljena kombinacija barv je pozitivno dopolnila prvi vtis. Ozrl sem se predse in ugotovil, da povsem zadovoljivo sedim. Navpično nameščeni volan je bil na primerni razdalji, izjemno kratka prestavna ročica tudi, pedali pa so se v tem času že spoznali z mojimi čevlji. V redu, sem skoraj pripravljen. Le še pogled po notranjosti, pa pot pod noge, pardon, kolesa. Tudi v notranjosti je kaj videti! V sožitju z zunanjimi potezami so notranjost zasnovali podobno klasično. Enostavna oblika armaturne plošče, špartanske obvolanske ročice, gube, ki obrobljajo majhne, okrogle zračne reže, pregledni merilniki in nič nepotrebne šare. Še tistih nekaj gumbov je enostavno nameščenih, doplačilni audio sistem pa tako elegantno – nekičast, da sploh ne zmoti ambienta. Res, težko jim kaj zamerim. No, morda bi lahko bilo tistih nekaj gumbov lepše oblikovanih? Morda bi lahko bila vtičnica skrita očem? Morda bi lahko bil gumb za vklop vseh štirih utripalk bolj odporen na obrabo in bolj izrazit? A kaj bi še želeli? Ta avtomobil ni modni krik! To je še eden tistih redkih živih fosilov, kjer se človek počuti kot se avtomobilu spodobi. Ne pa kod da bi se usedel v dnevno sobo in se igral z računalnikom. To je pravi avtomobil!

V CD predvajalnik sem potisnil Joa Cockerja in počakal trenutek… »Unchain my heart, babe, let me be….cause you don´t care, well please set me free……..« Na glavo sem poveznil čepico, zagnal motor in potisnil kratko ročico menjalnika v prvo prestavo. Nasmeh na ustih je mimoidočim lahko povedal vse – to je avto za užitek! Dolgi pokrov motorja z izboklino na sredi in nad vsakim kolesom je eden najlepših pogledov, kar si jih avtomobilist zaželi. Pa če ga doleti v jaguarju XK8, BMW Z8, dodge viperju ali MX5. Skozi križišča Ljubljane sem se prepričal, da je avtomobil izjemno okreten, menjalnik pa uživaško natančen in hiter. Podvozje? To pa še pride…. Opravki po Ljubljani so se bližali koncu, sonce je že zdavnaj zašlo, ozračje se je ohladilo. Čas me je priganjal. »Moram domov«, sem potranal in se poslovil od razigrane družbe, ki je proslavljala opravljeno diplomo. V majhen, 144 litrski prtljažnik sem naložil kup šare, ki jo je bilo potrebno odpeljati iz študenta. Še presenetljivo dobro sem izkoristil prtljažnik! Odpel sem ponjavo, pri čemer so mi ponagajali gumbki za pritrditev. Dobil sem občutek, da jih bo do konca testa le še polovica opravljala svojo funkcijo. Streha je bila v nekaj sekundah nad potniškim prostorom. Le še zatiča sem pričvrstil in zvezdno nebo nad mano je zamenjalo platno s kovinskim ogrodjem. Presenetil me je občutek, da je pod pokrito streho več prostora, kot sem se nadejal, saj je streha kupulaste oblike. Robovi konstrukcije pa so me navdali s pomislekom, da se ne bi želel prevrniti po kakšnem travniku. Pa kaj bi to. Ta avto je za vožnjo, ne pa razbijanje. Ponjavo sem namestil za sedeža, kamor sem pospravil tudi kapo in vetrovko.

Predenje 1,6 litrskega štirivaljnika je dobro slišno. Njegovih 110 KM in 134 Nm navora (pri 5000 vrtljajih v minuti) ni veliko, a za malenkost preko tono težek avtomobil kar zadošča. Tovarna obljublja 191 km/h končne hitrosti in 9,7 sekunde preden boste z mesta pospešili do 100 km/h. Proti Koroški me vodi več poti, a tokrat sem si izbral najbolj zabavno – preko Kamnika, Črnivca, mimo Nazarij, Šoštanja…. Ovinki, ovinki, ovinki… Na srečo sem vse podrobno spoznal kakšen teden prej, ko sem kolesaril po isti poti, tako, da sem vedel, kaj me čaka. Cocker je ž zdavnaj utihnil, ko sem se pričel vzpenjati po prazni cesti proti Črnivcu. Prostora za zabavo je bilo dovolj, ampak čvrsto podvozje je hladnokrvno prenašalo muke. Tistih 110 KM je zadostovalo za hitro in dinamično vožnjo, ampak oprijem 16 palčnih nizkopresečnih pnevmatik je bil predober, da bi zadek poplesaval skozi ovinke. Neposreden volan je skrbno vračal informacije s cestišča, motor je rohnel, kot da bi ga nekdo hudo ujezil. Navora je bilo v nizkih vrtljajih premalo, da bi se navkreber lahko prepuščal lenarjenju. Visoki vrtljaji, odziven pedal plina in urni gibi odlične prestavne ročice so prispevali k užitku. Zavore so igraje opravile z lahkim avtomobilom. Glasnost motorja morda ni ravno na nivoju uglajenosti, a včasih ravno to godi. Vodljivost mazde MX 5 dovoljuje velike hitrosti, saj je občutek nadzora nad avtomobilom vedno dobro razločen. Rdeče obarvani merilniki na svetli podlagi so le še dodali piko na i. Iz ovinka v ovinek sem bil bližje domu in vedno bolj mi je bilo žal, zakaj le 150 km? Nič ne de. Saj se bom igral še cel teden…

Navdušen, kot majhen otrok, ki se lahko igra s priljubljeno igračko, sem se kar prehitro pripeljal domov. Poseben avto, ni kaj! Morda sem bil celo malce utrujen od vrtenja volana, prestavljanja in zaviranja. A jutri bo spet nov dan. Pa še sončno vreme napovedujejo…

Prvi vtis, ki se je močno zapečatil v podzavest je z dnevi uporabe mazde MX 5 dobival potrdila. Po dolgo časa sem moral ponovno slikati prijatelje skupaj s testnim avtom. Peljati sem moral vse člane družine in še koga… Tudi sam pa pri tem nisem imel mučeniškega izraza na obrazu, saj sem se v tem avtomobilu počutil sproščeno, navihano in predvsem varno. Ne glede na velikost. Opazen piš vetra pri pokriti strehi in ustrezno glasen motor pri visokih hitrostih je potrebno vzeti v zakup. Ob odprti strehi bi si zaželel učinkovitejše zaščite pred vrtinčenjem vetra za glavami. Majhna sklopljiva plastična loputa je premalo. Menda pa je možno dokupiti protiveterno mrežo? Bolj me je v oči bodla odsotnost kontrolne lučke za pozicijske ali kratke luči. Potem pa jih mimogrede pozabiš prižgati. Mimogrede pa se tudi zgodi da med vožnjo po pomoti vklopiš dolge luči.

Ob sončnem vremenu sem se lagodno prevažal s čepico na glavi in ugotavljal, da je mogoče uživati tudi pri zelo lagodni vožnji. Takrat pa, ko se ti zahoče, je MX5 dovolj hitra (v ustrezno visokih vrtljajih), da se znebiš tistih, ki vedno in povsod vozijo 70 km/h ter se neobremenjeno odpelješ cilju naproti. Pri tem lahko poraba znaša pod 8 litrov, medtem ko serpentine in nenehno pospeševanje ter zaviranje, mimogrede dodajo še tri litre. Na koncu vseh mogočih načinov vožnje se je izkazalo, da je bila MX 5 zadovoljna s povprečnimi devet in pol litri na 100 prevoženih kilometrov. Takšno porabo gre pripisati majhnemu motorju, ki ga je zaradi povprečnega navora potrebno priganjati v višje vrtljaje. Pri tem bi se področje navora lahko lepše pokrilo s 6 stopenjskim menjalnikom, pa tudi vrtljaji in hrup na avtocesti bi bili ušesom bolj po volji.

Za soncem je prišel dež. Takrat sem prvič opazil, da bi lahko prav prišla klimatska naprava, saj je notranjost dobro zatesnjena in se kar preveč rada rosi. Majhne zračne reže se sicer lahko obračajo v vse možne smeri, a njihova učinkovitost ni med najboljšimi. Tudi odpiranje prtljažnega prostora s ključem oziroma z ročico v predalu je menda že davno iz mode, zato ima MX 5 dodan še daljinski sprožilec na obesku za ključ. Žal pa ima tisti predal, v katerem se nahaja sprožilo prtljažnika in rezervoarja za gorivo tudi zelo slabotno ključavnico, ki ne obeta dobre zaščite pred nepridipravi. Kajti, če jim uspe odpreti ta predal tudi vsebina prtljažnega prostora ni varna. Poleg tega pa je križ tudi z preostalimi predali na sredinski konzoli, kajti njihova namestitev je v napoto komolcu. Še posebej težko si je predstavljati pločevinko v predalu, v katerega bi nenehno zadevali z roko? To pa je cena avtomobila, ki ni imel namena biti praktičen kot enoprostorec. A tudi to se za ceno užitka preživi. Težje je, ko človeka zapusti sreča in obstoji s predrtim kolesom. Takrat ugotoviš, da prtljažni prostor v katerem se skriva zasilno kolo, ni dovolj velik za prevažanje širokih pnevmatik. Sopotnika pošlješ peš domov, njegovo mesto pa zasede pokonci postavljeno kolo, ki sem ga s pomočjo sedežnega naslonjala pritisnil ob armaturno ploščo, da ga nisem rabil ves čas držati. Moja dobra volja je odšla skupaj s sopotnikom na sprehod. Mrko skrit pod platneno streho sem se počasi odpeljal do najbližje delavnice. Minila je ura trpljenja, žebelj je ostal pri vulkanizerju, MX 5 pa je ponovno stala na soncu in vsa navihana vabila k vožnji. »Kako pogosto imamo predrto zračnico?« sem pomislil in ugotovil, da je bil to v desetih letih in precejšnjem številu kilometrov moj prvi primer. In sem ji odpustil. Streha je ponovno pristala pod ponjavo. Na moja usta je prilezel otožen nasmeh. Le še en dan…



Pogledi: 5247 | Komentarji: 1 | Dodaj komentar


Vaša mnenja

Napisal: J-1, dne 08.11.2003:

Lep avto, lepe slike, skoda da je namenjenm samo tistim pod 180cm višine :)