Okrogle luči prijazno gledajo na svet S strani je na Polu opazna izrazito dolga kabina, ki obljublja veliko prostora v notranjosti Zadek Pola je bolj resen, a se bolj oddaljuje od manjšega Lupa Zanimiva skladnost linij in pogojno uporabna polička pred sovoznikom Krivec za zvočne užitke opeša predvsem navkreber Lepo dvobarvna notranjost je iz dobrih materialov in natančno obdelana Sicer lepo obdelani prtljažni prostor je imel površni spoj plastike in tesnila

Ljudskost je bila nekoč osnovni namen znamke Volkswagen. Ko je Ferdinand Porsche skonstruiral ljudsko vozilo, ga je podprla država, v upanju, da bodo omogočili mobilnost ljudstva in z večanjem proizvodnje tudi številna nova delavna mesta. Ferdinand Porsche se je kasneje usmeril na izdelavo športnih vozil pod lastnim blagovnim imenom. Hrošč pa je postal sinonim avtomobilla za široke množice. Njegovo osnovno filozofijo naj bi v sedemdesetih nasledil Golf, pa vendar je z leti rasel, se dražil in postajal vedno manj (cenovno) ljudski. Polo nikoli ni dosegal uspehov golfa, pa vendar je bil vidno prisoten v svojem velikostnem razredu. Ampak tudi Polo je rasel in v svoji zadnji izdaji bi se postavljen poleg Golfa prve generacije prav nič ne sramoval svoje velikosti. Pravzaprav bi se utegnili vprašati, če ni to (sodeč po primerjavi velikosti) Golf. Velikosti in opremljenosti nekoč skrajno oskubljenih avtomobilov so se ustrezno povečale tudi cene. Zato bi danes težko trdil, da je Polo cenovno ugoden nakup. Ali opravičuje svojo ceno in kakšni so njegovi aduti v primerjavi s konkurenco, smo skušali ugotoviti ob testu Pola 1,2 comfortline, s katerim smo prevozili 1030 kilometrov, kar je za povprečnega Slovenca skoraj mesec spoznavanja avtomobila.

Glede oblike Pola je bilo veliko polemik. Volkswagen pač igra na varne karte. Brez revolucije, bolj z evolucijo. Sicer je med prejšnjim in sedanjim modelom precej razlike, le med manjšim Lupom morda premalo. Polo je v svoji zadnji izdaji dobil prijazen videz z okroglimi očmi na obrazu, pardon, mislim lučmi na prednjem delu, ravno zaradi teh pa je pri ljudeh pogosto naletel na kritike zaradi (pre)velike podobnosti z manjšim bratom, Lupom. Ponoči deluje Lupo s sprednje strani zaradi svetlečih vseh štirih luči skoraj agresivno. Zadnje luči so nekako na pol poti med Lupom in Golfom, to pa je tudi Polovo mesto v družinski hierarhiji. Ponoči svetijo v obliki kroga, ki nas spomni na Passata, le da ima ta, velikosti ustrezno, po dva takšna kroga na vsaki strani. V celoti je zadek bistveno bolj resen kot prijazen prednji del. Z boka je po hitro padajočem in kratkem prednjem delu in dolgi, ter zadaj precej navpično odsekani kabini mogoče sklepati, da je v notranjosti za potnike na voljo precej prostora. In v tem je kar nekaj resnice. Zaradi dokaj navpičnih bokov daje Polo v notranjosti vtis širine. Oblazinjenje je kvalitetno in daje občutek vreden dražjih avtomobilov. Na prednjih sedežih je prostora vsekakor dovolj, le sedalna površina bi lahko bila kakšen centimeter daljša. Na zadnjih sedežih pa je prostora le za povprečje razreda. Prednja sedeža sta dobro nastavljiva po višini, tako da je skupaj z nastavljivim volanom lahko poiskati pravšnji položaj za volanom, ki je ustrezno debel, a nenavadne oblike. Skupaj z gibčno prestavno ročico daje občutek igrivosti. Oblika notranjosti meni osebno ne deluje v skladu z zunanjostjo. Kajti na zunaj je Polo prijazno zaobljen, znotraj pa prav izrazito oglat in manj simpatičen. Je pa notranjost elegantno dvobarvno rešena in v kombinaciji z modro-rdečo osvetlitvijo bivanjsko prijetna. Predalov je v notranjosti dovolj, le polička pod zaprtim sovoznikovim predalom ima ob odpiranju le tega vprašljivo funkcijo. Škodi pa ne! Kljub optično natančni izdelavi in prijetni plastiki na vrhu armaturne plošče se je v notranjosti našlo nekaj napak. Na vrhu armaturne plošče se je oglašal čriček, sovoznikovo pritrdišče pasu je na slabši cesti udarjalo ob okvir sedeža in šklepetalo, držalo za pločevinke, ki sicer deluje kot hvalevreden patent zaradi prilagodljivosti dimenzijam pločevink ali plastenk, pa se neprijetno sunkovito in glasno odpira. V tem pogledu bi od Pola pričakoval več. Kljub temu pa pritegnejo lepi spoji in masiven občutek.

Slabša izdelava se nadaljuje na tesnilu prtljažnega prostora, ki je razen tega lepo obdelan in zmore pogoltniti 270 litrov prtljage. S podiranjem deljive klopi, katere mehanizem je neugledno trd, lahko prtljažnik še povečate na 1030 litrov.

Testnega Pola je poganjal 1,2 litrski trivaljnik. Pri 5400 vrtljajih zmore 64 KM in največji navor 112 Nm pri 3000 vrtljajih v minuti. V prostem teku ta oddaja precej vibracij, ki se prenašajo tudi na dno potniške kabine, zunaj pa je bilo na testnem avtomobilu slišati menjalnik. Za speljevanje je potrebno nekoliko bolj pritisniti na stopalko plina, kot smo vajeni, sicer utegne motorček ugasniti. Ko je speljevanje mimo pa se veselo zavrti vse do rdečega polja. V visokih vrtljajih ga spremlja zdrav, športen zvok, ki spominja, sliši se neverjetno, na Porschejeve boxerje! Najlepše zapoje pri prestavljanju navzdol z vmesnim plinom. Takrat človek res pomisli, če je lahko zvok merilo užitka? Če ni, potem se boste morali zadovoljiti z realnimi merili, ki pa ne mejijo na športnost: pospešek do 100 km/h v 14,9 sekunde in največja hitrost 162 km/h. Po občutku deluje motor za tako majhno prostornino in moč prav živahen, le v klancih prične izrazito pešati. Užitki v visokih vrtljajih zahtevajo svoj davek: najvišje testno povprečje se je povzpelo na 8,6 litra, medtem, ko je v povprečju testni Polo izrazil željo po 7,6 litra pijače na 100 prevoženih kilometrov. Ni malo za mali avto!

Polov namen ni dirkaška vožnja in vratolomne hitrosti. Za kaj takega si lahko omislite pri Volkswagnu kaj drugega. Pa vendar Polo suvereno opravi z ovinki. Lega na cesti je zanesljiva, avtomobil dovolj čutno sporoča svoje meje. Vzmetenje je precej udobno naravnano zato se avtomobil nekoliko izraziteje nagiba je pa prijeten za vožnjo tudi na slabših cestah in ne deluje plavajoče, pač pa čvrsto in odraslo. Takšen pa je tudi Polo v celoti, nič kaj navihan, kot želi delovati njegov obraz, ampak predvsem resen in odrasel. Za Pola 1,2 comfortline boste morali v denarnici poiskati 2,270.095 SIT, pri čemer je za opremo našega testnega vozila bilo potrebno še globlje seči v žep. Za metalizirano barvo je potrebno doplačati 66.380 SIT, za zadnji par vrat 106.208 SIT, radio Beta s 4 zvočniki spredaj stane 16.680 SIT, komfortni paket elektrika za 4 vrata 42.211 SIT, 14 palčna jeklena platišča z gumami 185/60 R14 pa 20.765 SIT. Da se bi izognili kaznim zaradi neuporabe zasenčenih luči, dodate še 7.829 SIT za avtomatsko prižgane »dnevne luči« in cena Pola se povzpne na 2,530.168 SIT. Polemika iz uvodnega teksta je še vedno pod vprašajem. Ali je vreden denarja ali ne? Določenih stvari se pač ne da meriti z denarjem, verjetno sta takšni tudi pripadnost znamki in občutek kvalitete?

Alpra

Pogledi: 3345 | Komentarji: 1 | Dodaj komentar

Vaša mnenja

Napisal: M, dne 15.04.2005:

Jaz uživam v vožnji z njim, samo nekaj konjčkov mu manjka, pa malo preveč žejen je.