LAND ROVER FREELANDER 1.8 XEI

Napisal JM,dne 04.06.2000 :: TEST



   

   

   

   


Lahko bi rekli, da je Land Roverjev Freelander pravi lepotec med terenci. Pri čemer velja še poudariti - cestnimi terenci. Testni avtomobil je bil tri-vratna izpeljanka, črne barve, z dodatno vgrajenimi kromiranimi zaščitnimi loki in pragovi, ter 16 palčnimi litimi platišči, kar je prispevalo k njegovi vpadljivosti. Notranjost bež barve, z detajli v črni in zeleni barvi je kljub robustni izvedbi vidno opozarjala, da prihaja iz Anglije. Na splošno bi se čez uporabnost le stežka pritožil, tudi prostora na zadnji klopi je za dva odrasla potnika, ne pretiranih dimenzij, dovolj. A le za dva! Sedalni del klopi je namreč na sredini ločen z odlagališčem za pločevinke in drobnarije. Je pa možno doplačati tudi za klop, ki spodobno gost tri potnike. Pomanjkljivost je tudi nedeljivost zadnje klopi, ki jo morate zkložiti kar celo. K dobremu počutju še dodatno prispevata dve vzdolžni strešni okni, ki ju lahko celo snamete in si privoščite odprto nebo nad glavo. Seveda pa morate sprva splezati v notranjost. To opravilo je bilo pri testnem Freelanderju po zaslugi štrlečih pragov pogosto pospremljeno z umazanijo na hlačah, ki vedno podrsajo po umazanih zaščitnih ceveh. Te so namreč lepe in svetleče le tako dolgo, kakor dolgo se vozite po asfaltu. Ampak to je dodatna oprema! Pogonski stroj v Freelanderju je že znan Roverjev izdelek s 1800 kubičnimi centimetri, 120 konjskimi močmi, ki se najbolje podajo majhnemu in lahkemu MGF-u. Motor ima rad priganjanje v visoke vrtljaje, kjer postane tudi občutno glasnejši, pri nizkih pa mu na zahtevnejših terenih manjka navora. Ampak saj Freelander nima reduktorja. Ima stalni štirikolesni pogon in napravo proti zdrsu koles, ter HDC (elektronsko nadzirane zavore posameznih koles), ki se izkaže pri spustih. Torej niti ni namenjen strogo terenskim grobostim! Je pa vsekakor primeren za ljudi, ki se poleg po asfaltu kar precej vozijo tudi po slabših cestah ali terenih. Kajti vzmetenje je prav prijetno udobno, le široke gume so pokvarile zvočno udobje. Ampak to je bila ponovno dodatna oprema. Na asfaltu vam končna hitrost 165 km/h in pospešek do 100 km/h v 11 sekundah ne bosta v sramoto. Menjalnik in prijetno debel volan sta prijetna za uporabo, vrtenje v visoke vrtljaje pa se je poznalo tudi pri povprečni porabi, ki se je večino časa vrtela okoli 12 litrov. Tri-vratna izpeljanka ima precej bogato opremo, kajti poleg centralnega zaklepanja, električno pomičnih stekel in ogledal, ABS-a, HDC, ETC in klimatske naprave, je možno, sicer s precej truda sneti zadnji del strehe, tako imenovani »hardtop«. In že ste bližje naravi, izpostavljeni zunanjem zraku. Avtomobil je zelo pregleden z izjemo pogleda nazaj, ki ga zastira rezervno kolo obešeno na zadnja vrata. Zanimivo je, da imajo le ta vgrajeno električno pomično steklo, ter domiselne odlagalne predalčke. Torej, kaj naj rečem, všečen, uporaben (cestni) terenec, ki za ceno nekaj čez pet milijonov SIT s sabo poleg bogate opreme in že naštetih pozitivnih lastnosti prenese v garažo tudi pregovorno pozitiven image Land Roverjevih vozil.

Alpra



Pogledi: 5226 | Dodaj komentar


Vaša mnenja