VOLKSWAGEN BORA TDI (90) Basis

Napisal JM,dne 04.04.1999 :: TEST



   

   

   


Ljudje, ki živimo v goratem predelu Slovenije, si pogosto radi zamišljamo, kako bi bilo, če bi živeli kje drugje – recimo, na primorskem. Imajo pršut, oljke, vino, toploto, sonce od jutra do večera. Vse lepo in prav. A imajo tudi burjo, neprijetno zadevo, ki je spoštovanja vredna, saj te lahko dobesedno spravi na kolena in prepiha do kosti. Burjo bi lahko poimenovali kje drugje bora. Torej bi si človek predstavljal, da bo to ime nosil avtomobil, ki ti požene strah v kosti, kakšen Maserati, denimo. Tako je nekoč tudi bilo. Med leti 1971 in 1980 je ime Bora nosil Maserati, ki si je s preko 300 KM zaslužil vsaj nekaj staho-spoštovanja. A danes je pač vse drugače. Ime Bora so pri Volkswagnu nadeli modelu, ki je kvečjemu družinska limuzina, nikakor pa ne divji športnik, ki ti prevetri kosti.
Tako smo na test dobili Volkswagna Boro 1,9 TDI. Naslednico Jette, oziroma Venta je poganjal 1900 kubični turbo-dizelski motor z neposrednim vbrizgom in 66kW (90 KM), ter navorom 210 Nm pri 1900 vrtljajih v minuti. Naj prvo spregovorim o obliki: ta 4 metre in 38 centimetrov dolga limuzinica deluje po zaslugi velikih koles in izbuljenih blatnikov zelo kompaktno in čvrsto, a nič kaj domiselno. Prednji del je kar agresiven zadaj pa še najbolj spominja na večjega brata Passata. Kar se uporabnosti tiče - moti le majhno desno zunanje vzvratno ogledalo. V notranjost se vstopi s pomočjo osrednjega zaklepanja. In kaj lahko odkrijejo potniki? Notranjost je bila povsem črna, zato je bil avtomobil ponoči precej bolj všečen kot podnevi, kajti modro - rdeča osvetlitev je res paša za oči. Je kvalitetno obdelana z izjemo zatikajočih se držal za pločevinke, ter pepelnika in skope opreme, kajti v avtomobilu, ki stane dobre 3 miljione dvesto tisoč bi pričakovali električni dvig stekel. No, ima pa zato avtomatsko klimo, ki zelo dobro deluje, ter dvoje zračnih vreč. Avtomobil ima za voznika in sovoznika sicer dovolj prostora, a na zadnjo klop ne siliti dolgonogih potnikov, ker jih bodo bolela kolena. Voznikov sedež je po višini nastavljiv, volan po globini in višini, tako da najti ustrezen položaj za volanom Bore ni težka naloga. V lepo obdelan in povečljiv prtljažnik lahko naložite za 455 litrov prtljage, kar je povprečje razreda. S podiranjem zadnje klopi se prtljažni prostor poveča na 785 litrov. O motorjih TDI smo že večkrat pisali, zato lahko ponovno rečem, gotovo najboljši del avtomobila. Zmogljivosti ob povprečni porabi 6,6 litra nafte na 100 kilometrov so več kot zadovoljive, saj tovarna obljublja končno hitrost 180 kilometrov na uro in pospešek od 0 do 100 v 13 sekundah. Ampak v praksi se izkaže navor, zato ne rabite pogosto segati po lahki a ne ravno hitri prestavni ročici. Za konec še obnašanje avtomobila na cesti. Avto je lahkotno vodljiv, pri odvzemanju plina v ovinku kontrolirano odnaša zadek, kar utegne biti neprijetno zadaj sedečim potnikom, a to se dogaja pri višjih hitrostih v ostrih ovinkih, pa še prav zabavno je lahko! Sicer pa je to družinski avtomobil, z precej mehkim in udobnim vzmetenjem, na pa dirkalnik! Pohvale vredne so tudi zmogljive zavore, ki pa imajo zelo mehak pedal in ko se prvič usedete v avto ste kaj hitro na prednji šipi! Za dober zavorni učinek gre zahvala tudi serijskem ABS-u. Torej, kaj bi pričakovali od Volkswagna? Verjetno dober in ne ravno poceni avto, ki mu manjka kaj od komfortne opreme, z zagotovljeno varnostjo in generalno dobro kvaliteto, ki je popustila v nekaj podrobnostih. Kar pa se monotonih barv notranjosti tiče, pa jih lahko ob naročilu bolje izberete sami.

Alpra



Pogledi: 3221 | Dodaj komentar


Vaša mnenja