Prednji del je podedovan po prototipu Signum 2 16 palčna lita platišča, kromirani rob bočnih stekel, ter kljuke v barvi vozila so pokazatelji, da je v tej Vectri oprema Elegance Visoke prednje in zadnje luči, ter tipičen C stebriček so njene prepoznavne lastnosti Zadek deluje masivno in skriva kar 500 litrski prtljažni prostor Klinasta bočna linija se zaključi z ostrim zadkom Kljub precej strogi obliki je tok zraka okoli avtomobila tih in prijazen do porabe goriva Preprosta in pregledna notranjost, v kateri se nadaljujejo stroge linije Pohvale vreden in odlično zvočno izoliran motor: 2,2 DTI Temna barva Vectri pristaja, saj ji poudari detajle iz kroma Več slik ...

Ko sem jo zagledal, se nisem mogel odločiti ali mi je všeč ali ne. Ostre poteze karoserije jasno povejo, komu pripadajo. Ravno z boka mi je še najlepša. Zadaj. Nekako me spominja na malo večje Chryslerje. Ampak sploh ni slabo. Pravzaprav mi je kar všeč. Spredaj. Hm, odvisno pod kakšnim kotom. V splošnem pa bi imel raje malo ožje in bolj agresivne luči. Po mojem bi bolj pristajale k strupeno zašiljenem zadku, čeprav je te pridobila iz prototipa Signum 2. Naj pustijo takšne prednje luči raje kakšnemu Francozu. Pri ogledalih niso več toliko popuščali designu. So pa zato dovolj velika. Še sedaj ne vem a mi je oblika v celoti všeč ali ne. Se bom odločil, ko jo bom lahko gledal nekaj dni.

Na parkirišču avtohiče Kolmanič & Co si izberem srebrno Vectro z motorjem 2,2 DTI. Odprem vrata in vstopim v notranjost, ki je precej bolj samosvoja kot zunanjost, zelo robustna in tudi precej oglata. Se vsaj bolje sklada z zunanjostjo, kot pri nekaterih kolegih, ki se ne morejo odločiti, ali so boljše obline ali robovi. Plastika na vrhu armaturne plošče in vrhnji pas vrat deluje mehko, bolj žalostno pa tista iz katere so ročaji na vratih, ter deli prečk volana. Zleknem se v udobni sedež, nastavim višino, ledveno oporo, nagib sedalne površine, k sebi potegnem volan in nastavim ogledala. Nastavitvam nimam kaj očitati – velik korak naprej napram predhodnici. Korak naprej je tudi zelo zrel in masiven videz, ki pa kljub temu daje občutek večje prostornosti, kar potrjujejo tudi uradne številke o pridobitvi notranjega prostora. Tudi pri šetevilu predalov in odlagališč se pozna, da avtomobili postajajo vedno bolj uporabni. Na sredinski konzoli sicer temne notranjosti je nekoliko svetlejša plastika metalizirane barve, ki ima verjetno isti namen kot pas plastične imitacije lesa, ki poteka okoli kabine – razbiti monotonijo. Na njej se nahaja avdio sistem in komande ventilacije. Vse skupaj je dovolj blizu rok, da lahko na gumbe pritiskat kar s stegnjenimi prsti roke ki sloni na prestavni ročici v neparnih prestavah. Oblika gumbov in sredinske konzole v celoti deluje zelo tehnično in urejeno, ter spominja na Hi-Fi sisteme. Merilniki so dobro na očeh in dovolj pregledni, na dobri poti, da pobegnejo nekoč žalostni Oplovi dolgočasnosti. Nenavadni sta zračni reži na sredini, ki imata vmes nameščen več-funkcijski prikazovalnik. Sta pa dovolj dobro nastavljivi in po želji tudi povsem zaprti. Pogledam si še gumbke na volanu – za upravljanje radia s CD predvajalnikom. Ne delujejo komplicirano, a vseeno se bom z njimi raje igral kdaj drugič. Še pogled na obvolanske ročice – pač v skladu z ostalim – precej škatlasto a masivno. Prednji rokonaslon je vzdolžno nastavljiv, a v povsem sprednji legi delno prekriva zaprti predal, ki je namenjen tudi shranjevanju pločevink, tako da je ena pločevinka pod vprašajem. Pred sovoznikom je osvetljen predal z možnostjo zaklepanja, ki se neslišno zapira, da se človek skoraj vpraša ali je sploh zaprt. Nenavadno je, da lahko prtljažni prostor odpirata tako voznik kot sovoznik z gumbkom poleg stikal za električni pomik stekel. V prtljažnem prostoru je za 500 litrov prostora, kljub izrezu pokrova v odbijač pa ostaja še precej visok rob.

Dovolj bo raziskovanja. Poženem motor in presenečeno ugotovim, da so ga zelo dobro zvočno zadušili. 2,2 DTI se za dizla uglajeno zbudi v življenje. Gremo se peljati. Nekaj križišč in že je pred nami avtocesta. Menjalnik Vectre, ki ima na prikazovalniku prevoženih kilometrov le številko 12, je sicer precej mehek, a ne med hitrejšimi. Morda se bo še utekel? Razveselim se sklopke, ki nima tipično nemškega giba, kateri je za voznike italijanskih in francoskih avtomobilov nesramno dolg. Zato mi brez posebnega cukanja uspe pospešiti do, hm, precejšnih hitrosti. Motor deluje pohvalno mirno in tiho, se brez pretiranega hrupa zavrti do rdečega polja, ki se prične pri 5000 vrtljajih v minuti. 1000 vrtljajev prej pridela tudi največjo moč 125 KM. 280 Nm navora med 1500 in 2750 vrtljaji omogoča zelo sproščeno in nenaporno vožnjo. Tovarna obljublja pospešek do 100 km/h v 10,8 sekunde in najvišjo hitrost 206 km/h. Hitrost hitro narašča, a piš vetra je uspešno kontroliran. Vectra ima namreč zelo dober količnik zračnega upora 0,28. Zvočno udobje je torej na zelo dobrem nivoju. Vklopim smerokazalec za menjavanje pasu. Ročica se ne zaskoči ampak se vrne v izhodiščni položaj. Kaj pa je zdaj to? Smerokazalec trikrat utripne in se izklopi. Aha. To je primerno za menjavanje pasov. Približuje se izhod iz avtoceste. Ponovno vklopim smerokazalec, tokrat z malo močnejšim pritiskom. Spet se ne zaskoči. Utriplje. Ob izravnavanju volana se smerokazalec sam izklopi. OK. Zanimivo. Gremo malo na »normalno« cesto. Vzmetenje deluje čvrsto in dobro prefiltrira luknje, le več zaporednih udarcev ga zmede in prenese neravnine tudi na volan. Le ta je prijetno navpično nameščen, dovolj debel in progresivno servo ojačan, ter zato prijeten za vrtenje. V ovinkih se avtomobil ne nagiba izrazito, k čemur svoje prispevajo tudi 16 palčne pnevmatike, kljub temu pa deluje pa precej mehko, morda celo preveč, da bi omogočal športne občutke. Lega je pričakovano zanesljiva, ob provociranju zadka le tega sicer odnese, a ga ESP nenaporno pomaga uloviti, kar vliva zaupanje. Primerno trd pedal zavor pomaga k zanesljivem upravljanju avtomobila po ovinkasti cesti. Ob prestavljanju navzdol sem moral biti potrpežljiv z drugo prestavo. Občutki v celoti pa so bili pozitivni.

Lagodno sem se vrnil nazaj na parkirišče, ter si tam izbral črno Vectro s trenutno najmočnejšim motorjem: 2,2 16 V. Oprema benzinskega brata je bila enaka tisti v 2,2 DTI, zato ne bi zgubljal besed o počutju in izgledu. Na parkirišču me zmoti še ročica na sovozniškm sedežu. Potegnem in ugotovim, da se da naslonjalo podreti naprej in je kot takšno uporabno za zemljevide in podobno. Seveda, če sedež še ni zaseden. Emanuel, ki se je igral s fotoaparatom, bi nanj morda lahko iztegnil noge, če bi sedel zadaj. Amapk jaz osebno bi to raje videl pri kakšni sovoznici. Pa saj med vožnjo to ni priporočljivo, lahko ob močnem zaviranju zdrsnete pod varnostni pas. Je pa zanimiva možnost?! Štirivaljni bencinski motor s 16 ventili naj bi Vectro pognal do 216 km/h in pospešil do 100 km/h v 10,2 sekunde. Motor je tih, miren, ampak nič kaj bolj od dizelskega brata. Dam prednost dizlu. Poženem ga v visoke vrtljaje. Motor se zvezno zavrti do rdečega polja, a pri tem ne deluje nič kaj veselo. Ubožec, saj je še čisto mlečen, od rojstva je naredil le 15 kilometrov. Ampak menda utekanje ni potrebno. Čeprav mu par tisoč kilometrov ne bo škodilo, saj napram dizlu ne deluje preveč prepričljivo. Skoraj tona in pol prazne teže povzroča 147 KM kar nekaj dela. Pedal je seveda električen in ob milimetrskih premikih včasih preveč izrazito reagira, ko pa se navadiš, je vožnja tudi z bencincem prijetna, a manj živahna, kot z dizlom, ki deluje suvereneje. Ko sem z Vectro 2,2 16 V obdelal avtocesto in vzpon na Pohorje po sloviti cesti na Belvi, sem se pripeljal v kožni promet, na izvozu iz njega izklopil desni smerokazalec in po sredinskem pasu zapeljal naravnost skozi križišče. Madonca, te ročice! Ko sem se z dotikom trudil izklopiti desni smerokazalec sem vklopil levega in tako izmenično skozi celo križišče treniral izklop enega ali drugega, v želji, da ne bi utripal nobeden. Ne vem, kaj si je mislil zadaj vozeči. Oprosti, prijatelj, ampak upam, da si po razvrstitvi ugotovil, kam sem namenjen. Precej lažje je upravljanje tempomata z levo ročico, zato verjamem, da pri smerokazalcih le niso pihnili toliko mimo, ampak se bi tega po kakšnem dnevu uporabe navadil.

Preden sem vrnil avtomobil sem si še pogledal potovalni računalnik, ki je nameščen med sredinskima zračnima režama in ima zaradi precej velikega prikazovalnika možnost prikaza vseh podatkov naenkrat v pregledni tabeli. Lahko pa si izberete večji le enega podatka, ki vas najbolj zanima. Poleg tega lahko spremljate še prikaz zunanje temperature, ure in za vsako polovico ločene nastavitve notranje temperature. Tudi upravljanja potovalnim računalnikom se je prvo potrebno malo privajati, ampak je dovolj logično, da ne preteče preveč časa do osvojitve veščine.

Vrnil sem testni avtomobil in ugotovil, da je Vectra postala precej bolj odrasel avtomobil, premišljen in veliko bolje izdelan. Med pozitivne lastnosti vsekakor štejem tudi kombinacijo z 2,2 DTI motorjem, ki bi bil vsekakor moja osebna izbira. No, seveda, do prihoda V6!

Tekst: Aleksander Praper
Foto: Emanuel Soldat

Pogledi: 6912 | Komentarji: 2 | Dodaj komentar

Vaša mnenja

Napisal: ln., dne 03.02.2006:

SRAMOTA!!!

Napisal: zory, dne 28.03.2010:

z fantom sva kupila opel vectro 2.0 dti 2006 letnik in sva navdušena nad njo isto bi jo opisala kot vi..avto je odličen :)