Prvi avtomobili so bili kot kočije brez konj Vis-a-vis je pomenilo nasproti si sedeče potnike Mercedes na modelu Simplex uvede klasično rasporeditev komponent v avtomobilu Spomnijo se, da je potrebno potnike zaščititi pred vplivi okolja 1914. leta je Fordov Model T že lepo zaščitil potnike Istega leta v delavnici Castagna izdelajo kapljičast avtomobil na osnovi Alfe za grofa Ricottija Lancia z Lambda uvede samonosno karoserijo in tako poceni proizvodnjo Maske hladilnika postanejo prepoznavni element in so ugledu znamke ustrezno obdelane Poševno vetrobransko steklo na Bugattiju T 50 Več slik ...

Avtomobil je bil konec 19. stoletja, ko se je prvič pojavil, še najbolj podoben kočiji brez konj, ki jih je zamenjal pod sedeže nameščen motor. Ta pa še ni zadoščal, da bi bili takratni avtomobili hitrejši od konj.

Utrnile so se misli, da bi bilo potrebno potnike zaščititi pred dežjem, zato so se pojavile prve strehe na avtomobilih. Avtomobil je bil torej zgolj funkcionalno prevozno sredstvo, brez sledi o posebnih oblikovnih umotvorih.

Ker so takrat oblike zvečine krojili v kočijarnah, so bile te še najbolj odvisne od domiselnosti, ročne spretnosti in umetniške nadarjenosti rokodelcev. Pojavilo se je nekaj imen izvedb avtomobilov, predvsem v francoščini in sicer po razporeditvi sedežev: vis-a-vis (potniki obrnjeni drug proti drugemu) dos-a-dos (s hrbti skupaj), landuer, phaeton (ime ponovno uvaja novi Volkswagnov ponos) ali break. Začetku dvajsetega stoletja se je pojavilo kar okoli dvajset različnih karoserijskih oblik.

Leta 1899 je avtomobil naivno aerodinamične oblike (oblikovanje: Camille Jenatzy) imenovan »La Jamais Contente« prvi presegel 100 km/h in dal konstruktorjem misliti o dodatni zaščiti potnikov tudi pred vetrom. Boki avtomobila so postali bolj zaprti, pojavilo se je vetrobransko steklo.

Čeprav je že leta 1891 francosko podjetje Panhard-Levassor predstavilo spredaj nameščen motor, se je ta namestitev »resneje prijela« v začetku 20. stoletja, ko je Mercedes na modelu Simplex leta 1902 s pločevino lepo pokril spredaj nameščeni motor in tako dal dobre temelje za uveljavitev namestitve komponent avtomobila, kot jih poznamo še danes: spredaj motor, za njim potniški prostor, v katerem so potniki v dveh vrstah obrnjeni v smeri vožnje.

Navpično nameščeni hladilniki so postajali prepoznavni elementi znamk. Hitrosti so se večale in po prvih petih letih prejšnjega stoletja je avtomobil že dohitel konje. Oblika je dobivala ustaljeno formo. 1908. leta je Ford z uveljavitvijo tekočega traku pričel izdelovati model T, ki je bil proglašen celo za avtomobil stoletja.

Raznovrstnost oblik je bila v tistih časih velika - številne karoserijske delavnice so na osnovi enotne tovarniške šasije izdelovale raznolike zunanje oblike avtomobilov. Uveljavila so se številna znana imena, ki še danes (predvsem v Italiji) krojijo avtomobilske oblike. V dvajsetih letih se je razvil lepotni ideal izrazito obdelanega pokončnega hladilnika, dolgega motornega pokrova in nazaj pomaknjenega potniškega prostora, ki so ga obrobljali elegantno ukrivljeni blatniki. Ti so služili tudi kot stopnička za lažji vstop.

V tistem času je Vincenco Lancia na Lancii Lambdi (1922) predstavil samonosno karoserijo, ki je pocenila in poenostavila izdelavo, ter tako omogočila množično proizvodnjo. S tem pa se je tudi zmanjšalo delo za karoserijske delavnice.

Konec dvajsetih let so avtomobili počasi »mutirali« v bolj zračnemu toku povoljne oblike, čemur gre zasluga v veliki meri Paulu Jarayu, ki se je pričel intenzivno ukvarjati z aerodinamiko. Sicer so že prej nastajala razna oblikovna čuda, kot je bil leta 1914 v karoserijski delavnici Castagna za grofa Ricottija izdelani Alfa Romeo z obliko povsem podobno kapljici. Šest let kasneje je Edmund Rumpler za Benza razvil kapljičasto obliko za športni roadster s sredinsko nameščenim motorjem. Pet let za tem (1925) je romunski inženir Aurel Persu izdelal zelo aerodinamičen avtomobil s povsem naprej pomaknjeno okroglasto kabino in motorjem v zaobljeno padajočem zadku. Kljub zanimivim idejam pa ti avtomobili niso bili v skladu s časom. Jarayevega Mercedesa 230 (1938), kakor tudi aerodinamičnega avtomobila profesorja Schlöra (1937) ni hotel nihče kupiti. Ali se čudite? Saj še danes, več kot šestdeset let kasneje ne vozimo »kapljic«!

Uspešno aerodinamično oblikovani avtomobili, ki pa so bili zgolj ustrezno zaobljeni ali ošiljeni nikakor pa v obliki kapljice so bili: Bugatti 50 T, ki je eden prvih imel zelo položno vetrobransko steklo, Peugeot 201 (1929), Chrysler Airflow (1934), ekstremno oblikovana Tatra 77 (1935), Lancia Aprilia (1937), VW Hrošč (1938), ter Adler Autobahn (1939). Ti avtomobili, ki so se normalno ali celo uspešno prodajali, so že imeli blatnike lepo zlite s preostalo karoserijo. Luči so bile namesto na pecljih vdelane v blatnike ali celo skrite pod zaščitno masko (Peugeot), ki se je vsilila pred hladilnike in le te in njihovo estetsko - prepoznavno vlogo potisnila v ozadje. Poleg teh, so za estetske in napredno oblikovane takrat veljali izdelki znamk: Alfa Romeo, Bugatti, Cord, Delage in Delahaye.

V tem času je navpično postavljeno vetrobransko steklo padlo v pozabo, razen pri avtomobilih, na katerih aerodinamika ni imela nobene pomembne funkcije, kot je leta 1940 predstavljeni legendarni Jeep Willys.

Po drugi svetovni vojni postane čez lužo izrazito popularna tri-volumenska oblika (danes bi temu rekli limuzina). Evropa si v petdesetih končno opomore od velike morije, a si nikoli ne privošči toliko bohotenja s kromom, okrasnimi plavutmi in okrašenimi odbijači, kot so istočasno počeli v Ameriki, kjer so povrh vsega na avtomobile pričeli vgrajevati v bok zavito (panoramsko) vetrobransko steklo. Italijani se izrazito navdušijo nad kupeji in definirjajo obliko gran turismo. Na ceste zapeljejo prvi rdeči športniki z vzpenjajočim konjičkom v zaščitnem znaku. Francozi so že v štiridesetih sledili zgledu Hrošča in za množice izdelali Citroen CV2 (spačka) in kasneje Renault 4 (katrco), katerih namen je v uporabnosti, trpežnosti in cenovni dostopnosti. Podobno velikost z več športnosti v Angliji zastopa genialni Mini (oblikovanje: Sir Alec Issigonis).

Nova tehniška in oblikovalska merila je postavil Citroen DS (žaba). Renault 16 je v času limuzin uvedel kombi-limuzinsko obliko.

V Nemčiji se pojavita legendarna Mercedes 300 SL in BMW 507, v Ameriki pa iz umetnih mas narejena Corvetta. Prednji pogon je v ozadje potisnil zadnjega in oglate linije so zamenjale obline. Leta 1961 Jaguar predstavi legendarni E-type z neznansko dolgim pokrovom motorja in kratkim, jajčastim zadkom, medtem ko tri leta kasneje izdelajo prestižno limuzino Xj, ki velja za večno lep avtomobil, ter z manjšimi popravki in redesigni še danes vztraja pri skoraj nespremenjenih osnovnih linijah. V tistem času, leta 1963 nastane še ena večna oblika: Ferdinand Porsche mlajši po 13 letih zamenja obliko modela 356 z novim Porschejem 911.

Svetovno javnost leta 1967 preseneti izjemno napredno oblikovani (oblikovalec: Claus Luthe) NSU Ro 80 z wanklovim motorjem. 1969. leta Nuccio Bertone predlaga naslednika znamenite Lamborghini Miure in dve leti kasneje na ceste prirohni Countach, skoraj enako futurističen, kot se nam zdi še danes.

Konec sedemdesetih se ponovno prične trend aerodinamičnih vozil, ki je izrazito viden na Fordovi Sierri (1982). Ta je v fazi razvoja pod šifro Probe 3 dosegla količnik zračnega upora celo neverjetnih 0,22! Kontrast aerodinamiki je bila ponovno praktičnost v obliki Fiatove Pande, ki se po 21 letih še vedno izdeluje. Renault z Espaceom istočasno kot Chrysler z Voyagerjem uvede nov enoprostorski razred. Oblike postajajo vedno bolj klinaste, z nizkim prednjim in visokim zadnjim delom. Spoji karoserije se tanjšajo, odbijači so vedno bolj zliti z obliko, kljuke vtisnjene, ogledala pazljivo oblikovana, robovi zaobljeni in stekla lepljena na karoserijo.

V tem času se pojavijo avtomobili z veliko skupne mehanike, lahko bi jim rekli platformski. Fiatov koncern v sodelovanju s Saabom predstavi četvorčke: Alfo 164, Fiat Cromo, Lancio Themo in Saaba. Ko na ceste zapelje Oplova Calibra, preseneti z rekordnim količnikom zračnega upora 0,26. Tu pa se nižanje zračnega koeficienta tudi ustavi. Dodge Viper pa obudi nostalgične poteze športnikov, kot je bila slavna AC Cobra.

Renault ponovno ustvarja novosti z mini »enoprostorcem« Twingom, ter nekoliko ksaneje še s prvim kompaktnim enoprostorcem Scenicom. Audi se spomni na že pozabljeno uporabo aluminija v avtomobilski industriji.

Sredi devetdesetih postane hudo popularna zadeva oziranje v preteklost, sploh pri tistih znamkah, ki so na to lahko ponosne. Luč sveta ugledajo avtomobili, ki so oblikovani izrazito s pridihom preteklosti znamke. Mednje sodijo: New Beetle, BMW Z8, Alfa 156, Chrysler PT Cruiser. Trend naslanjanja na slavno preteklost očitno še ni izven mode, sodeč po avtomobilih, kot so: Lancia Thesis, novi Mini, Ford Thunderbird, Jaguar F type, in Mercedes SLR. Večina avtomobilov za široke množice pa še vedno nadaljuje oblikovne poteze predhodnikov, kar je najvarnejši recept za stalne kupce.

Renault se na pragu 21. stoletja poigra z oblikami in nastanejo nenavadni predstavniki svojih razredov: med prestižnejšimi limuzinami Vel Satis, v kompaktnem razredu Megane 2 in ponovni poskus novega avtomobilskega razreda (križanec med enoprostorcem in coupejem) – Avantime. Hudo popularni postanejo avtomobili namenjeni maksimalni izkoriščenosti prostora (enoprostorci) in tisti, s katerimi naj bi užili naš vedno tesneje odmerjen prosti čas (SUV – športno večnamenski avtomobili).

Ne glede na krizo, se luksuzni avtomobili vedno dobro prodajajo, zato pričnejo avtomobilske znamke z dovolj kapitala ponovno oživljati stare, plemenite znamke, kot sta Bugatti in Maybach. Tekmovanje v slogu kdo zmore in zna več nima pravil. V avtomobilu najdemo že vso mogočo potrebno in nepotrebno opremo. Oblikovanje najhitrejših avtomobilov, kot je Ferrari Enzo, postaja podobno preoblačenju formule 1 iz trenirke v cestni smoking. Oblika je pri tovrstnih avtomobilih le še suženj funkcije.

Kam torej kaže prihodnost? Aerodinamika večine avtomobilov se bo najverjetneje še nekaj časa gibala med 0,25 in 0,3. Gotovo še ne bomo kmalu vozili kapljičastih ali kako drugače amorfno brezizrazno oblikovanih avtomobilov, kajti iz zgodovine je razvidno, da so takšne oblike že davno obstajale, pa še vedno niso realne, sploh pa ne estetske.

Alpra

Pogledi: 18141 | Komentarji: 4 | Dodaj komentar

Vaša mnenja

Napisal: MV, dne 19.01.2003:

Tekstovno kratko, zanimivo in berljivo, obogateno s številnimi fotografijami,... Odlično!

Tekst, ki bo tiste, ki o zgodovini avtomobilizma in oblikovanja avtomobilov skozi čas vedo malo manj, v nekaj minutah poučil o več kot 100-letni zgodovini!

Martin

Napisal: [_fReAk_], dne 02.06.2004:

u hude mašince...=)))))

Napisal: J-1, dne 23.10.2005:

super ta članek in pregled slik

Napisal: christian, dne 06.12.2006:

the best napisan!!!!!upam da mi bo fulll pomagal pr izdelavi seminarske!!!!!!