Test toyota yaris 1,3 VVT-i Cool Sol. Dobrovoljček

Napisal: ap, dne 17.08.2003 :: TEST



   

   

   

   

   

   


   

   
Več slik ...

Že kar nekaj časa smo lahko vajeni videvati avtomobile znamke Toyota na vrhu vseh lestvic zadovoljstva kupcev in nekvarljivosti. Tudi yaris je zvest predstavnik svoje vrste, ki povrh tega sodi še v sam vrh varnih avtomobilov. Nič od tega nismo mogli izmeriti, vemo pa, da se tudi v praksi yaris odlično odreže!

Nekako sem ga vajen videvati v sivi barvi in po možnosti s precej skromnimi pnevmatikami – strogo uporabnega. A tokrat sem na parkirišču presenečeno pomislil, da je kljub priletni osnovi avtomobil po prenovi še vedno všečno oblikovan. Še posebej, če ga dopolni ustrezna barva. Testni yaris je bil odet v žarečo rdečo barvo, ki bi pritegnila tudi, če bi jo imel na sebi kakšen znatno manj privlačen avtomobil. K privlačnosti so prispevala tudi 15 palčna lita platišča s širšimi pnevmatikami, ter v celoti enobarvna karoserija (pri opremi Sol). Podrobno sem si ga ogledal in sklenil, da se leta še zdaleč najbolj poznajo pri obliki zadka. Obel prednji del pa je prav simpatičen – po zaslugi prenovljenih luči in izrazite maske, me je spomnil na malenkostno škilastega, a nasmejanega dobrovoljčka.

Petero vrat je objemalo majhno lupinico, ki pa je v sebi skrivala prav spodobno količino prostora. Že ob namestitvi na vozniški sedež sem ugotovil, da se zunanjost značajsko lepo ujame z oblo in igrivo notranjostjo. Vrtljive okrogle zračne reže so se izkazale za praktične že v starejših alfa romeih in tudi danes jim ne morem očitati prilagodljivosti, čeprav je morda njihova majhnost kriva, da klimatska naprava porabi kar lep čas, preden uspe ohladiti od sonca pregreto notranjost. Simetrično zasnovana, a precej plastično delujoča armaturna plošča se mi je dozdevala prav prijazna, skladna in praktična. Njeno žalostno črnino poživi le podlaga gumbov mehanske klimatske naprave, ki je skladno z notranjimi kljukami obarvana v kovinsko barvo (oprema Sol). Obilico odlagališč in predalov sem zapolnil z drobnarijami. Pod sedež si lahko shranite zgoščenke, v spodnji predal pred sovoznikom dokumente in še kaj več, v zgornjega, ki se prav zoprno ceneno odpira pa le kakšno malenkost. Potem ostanejo še predali v vratih in dva na vsaki strani sredinske konzole. Pa še pred voznikom se skriva kakšna luknja za drobnarije. Skratka, kopico stvari, ki so me spremljale na vožnjah z yarisom sem odložil sedeč na vozniškem sedežu. Z vzdolžnim in višinskim nastavljanjem sedeža ter zgolj višinskim usnjenega volana, sem si poiskal ugoden položaj pred začetkom vožnje. Pri Toyoti poudarjajo višje sedenje, kot pri vrstnikih, kar naj bi pozitivno vplivalo na varnost pri bočnem trku, gotovo pa prispeva tudi k preglednosti. Iščoč nekaj, česar sem vajen za volanom, sem se zazrl predse, a merilnikov ni bilo na njihovem klasičnem mestu. Pogled desno in že sem jih odkril visoko na sredini armaturne plošče. Njihova oddaljenost se mi je zdela nekoliko nenavadna – kot da bi delali družbo 1,3 litrskem 16 ventilskem štirivaljniku, ki s pomočjo spremenljivega časa odpiranja ventilov (VVTi) zmore kultiviranih 87 KM in solidnih 122 Nm navora pri 420 vrtljajih. A merilniki v pregledni digitalni izvedbi v resnici niso tako daleč, da bi jih radovedneži nejeverno iskali pod motornim pokrovom – njihovo mesto je precej bližje, le optično so nas malce prevarali – da se naše oči (osredotočene na dogajanje na cesti) lažje fokusirajo nanje. S pritiskom na gumb jim lahko še dodatno povečamo kontrast, tako da z vidljivostjo ni težav. Sprva se je njihove grafike potrebno navajati, a kasneje »preide v kri« in se izkaže za preprosto in logično. Nekoliko manj logično pa deluje delitev avto-radia, na dva dela. No, saj upravljanje ni zahtevno, saj so tipke velike in dobro označene, le za samo deljenje komand ne vidim smisla. Ali pač? Radio si namreč deli prikaz s potovalnim računalnikom, katerega upravljanje poteka s pomočjo gumba, ki se nahaja ob prikazovalniku. Ne le, da ga po neki logiki ne bi iskal med komandami radia, ampak tudi to, da smo že zdavnaj vajeni upravljanja računalnika z obvolanskimi ročicami, kliče po kritiki. Saj to ponovno ni stvar, ki bi zmanjšala vrednost ali funkcijo avtomobila – le nekoliko izven sedaj običajnih rešitev je. Sprednji sedeži na videz ne obljubljajo veliko, čeprav oblika njihovih prevlek nehote spomni na kakšen detajl Toyotinega znaka, vendar so sposobni gostiti precej različno dimenzionirane potnike, saj nudijo dovolj prostora, da se na njih spodobno počuti tudi kakšen nadstandarden primerek človeške vrste. Njihove bočne opore ne kažejo športne orientiranosti, a kljub temu se lahko tudi v ovinkih nadejate bočnega oprijema.

Le tega pa seveda ne nudi zadnja klop, ki je to skoraj dobesedno. Čeprav bi njena oblika utegnila na prvi pogled celo razočarati, se v praksi izkaže z drugimi vrlinami, ki so pomembnejše kot lep videz. Njen skrit adut je vzdolžna pomičnost in nastavljiv naklon hrbtnega naslona. V želji, da bi v prtljažni prostor spravil kosilnico, sem klop vzdolžno pomaknil naprej, pa še vedno smo se trije prav spodobno peljali. Tisti zadaj sedeči je imel pač kolena ob naslonu sovoznikovega sedeža, a pritoževal se ni. Kasneje sem želel privoščiti nekaj več udobja mojim sopotnikom. Klop smo prestavili nazaj, ter s tem ustrezno zmanjšali prtljažni prostor (205 l), ki bi ga lahko povečali tudi s podiranjem po tretjini deljivega naslona. A pri tem bi še vedno ostala cela sedalna površina, ki pa je precej nad dnom prtljažnika. S preprostim zlaganjem celotne zadnje klopi pa sem ustvaril povsem ravno dno in tako pripravil 950 litrov praznega prostora za morebitne večje kose tovora. Tudi obdelava prtljažnega prostora je na nivoju ustreznem imena znamke. Ročica za zadnjo klopjo pa omogoča vzdolžen pomik le-te tudi iz prtljažnika. No, vsa doslej opisana prijaznost do potnikov in prtljage, kakor tudi drobnarij me ne bi prav nič ganila, če bi yaris ne bil presenetljivo prijeten avtomobilček za vožnjo.

Takoj po vžigu motor zelo mirno steče in je v notranjosti skoraj neslišen. Glasnost zvoka seveda narašča ustrezno hitrosti, a tudi pri živahni vožnji ostane v ušesu prijetnih mejah. Lahko bi celo rekel, da se prav simpatično oglaša za tako majhen motor. Hkrati pa se veselo zavrti do rdečega polja, čeprav tega niti ni potrebno početi za normalne vozne potrebe, saj je avtomobil tudi v srednjem območju vrtljajev živahen in ne potrebuje pogostih poseganj po gibki in hitri (usnjeni) prestavni ročici. Ampak v kolikor ste toliko živahne narave, kolikor je živa barva testnega yarisa, vam delo z menjalnikom in ustrezno servo podkrepljenim volanskim mehanizmom ne bo odveč. Yaris namreč v ovinkih omogoča po zaslugi svoje majhnosti in čvrstega podvozja obilico okretnosti in igračkanja. Nizke in široke pnevmatike le še podkrepijo zanesljivo obnašanje in prispevajo k bolj čutnemu vodenju avtomobila, ki je sposoben doseči največjo hitrost 175 km/h ali pa od 0 do 100 pospešiti v 12,1 sekunde. Pa vendar med živahno vožnjo tudi udobje ni prehudo trpelo. Podvozje je uspešno blažilo cestne neravnine, le na luknjah, oziroma ostrejših robovih, so se udarci prenesli tudi do potnikov. Sama nastavitev podvozja skupaj s kolesno obujo je bila v tem primeru namenjena dinamičnim voznikom. Pomembneje, kot drvenje skozi ovinke se izkaže učinkovito zaviranje, na ker se lahko pri yarisu kljub zadnjim bobnastim zavoram zanesete. Seveda je ravno od sloga vožnje odvisno ali vas bo dobrovoljnež spravljal v smeh ali jok, ko se boste ustavili na bencinskem servisu. V povprečju je testni model porabil 7,1 litra, z ekstremi pri skoraj 9 litrih, oziroma malenkost nad šestimi litri. V kolikor ste tudi s tem podatkom zadovoljni, velja razmisliti, kako ga pridobiti v domačo garažo.

Potrebovali boste 2.756.000 SIT za najbogatejši paket opreme v povezavi z 1,3 litrskim bencinskim motorjem. Pri tem boste pridobili 3,6 metra dolg avtomobilček, ki vas bo poleg progresivnega servo volana, električnih stekel in ogledal, razvajal še z daljinskim osrednjim zaklepanjem, ročno klimatsko napravo, radiem s CD predvajalnikom (upravljanje na volanu), potovalnim računalnikom in 4 zračnimi blazinami. Če še dodam, da vas v yarisu ne rabijo bremeniti misli o možnih okvarah (po številnih statistikah najmanj kvarljiv avtomobil), ter se na njegovo varnostno zasnovo lahko zanesete (najvarnejši v svojem razredu po Euro NCAP), potem se zdi ponudba ugodna. Ta dobrovoljček me je teden dni spravljal v dobro voljo s svojo simpatičnostjo, igrivostjo in hkrati občutkom, da mu je kaj bistvenega težko očitati.




Tehnični podatki
TIP VOZILA Toyota yaris1,3 VVT-i
Motor:
Konstrukcija
Število ventilov in odmienih gredi
Delovna prostornina
Največja moč
Največji navor

4 valjni, vrstni
16/2
1299 ccm
63 kW (86 KM) / 6000 min - 1
124 Nm / 4400 min - 1

Prenos moči:
Pogon
Menjalnik
prednji
ročni, 5 stopenjski
Podvozje:
Zavore spredaj
Zavore zadaj
Pnevmatike
koluti, hlajeni
bobni
185/55 R 15
Dolžina
Širina
Višina
Medosna razdalja
Oddaljenost od tal
Rajdni krog
Masa praznega vozila
Število sedežev
Prostornina prtljažnika
Prostornina posode za gorivo
3640 mm
1660 mm
1500 mm
2370 mm
120 mm
10,6 m
885-930 kg (odvisno od opreme)
5
205 (pomik klopi: 305) / 950 litrov
45 litrov
Zmogljivosti:
Končna hitrost
Pospešek od 0 do 100 km/h
Poraba goriva na 100km/h
174 km/h
12,1 s
5,5/6,7/8,8 litra (EU)




Pogledi: 11441 | Komentarji: 3 | Dodaj komentar


Vaša mnenja

Napisal: Roby, dne 30.08.2003:

Najbolj impresioniral me je digitalni merilnik hitrosti, super je tudi prostornost na zadnji klopi, mogože je samo prtljažnik malo mali, drugače pa je to 1A avto, bravo Toyota YARIS.

Napisal: integrale, dne 06.09.2003:

Mali zgleda prav hudo za japonski avto, sploh če je takšne barve in z opremo sol. Pa tudi leta ga še ne mučijo preveč. OK avto!

Napisal: MARJAN, dne 21.12.2004:

KOMAJ ČAKAM ,DA GA KUPIM,POTEM,KO GA ŽE NEKAJ ČASA OGLEDUJEM IN SPOZNAVAM